Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči…

S to prelepo poezijo, ki nam jo je recitirala naša članica KATARINA PLESNIČAR, smo otvorili našo razstavo.

Vodilo je bilo, prihod pomladi. Zato je razstava, svetla, sončna in pikčasta.

LE POJDITE SI JO POGLEDAT.